Oči

Andrej Makuc

Oči so zbirka kratkih zgodb Andreja Makuca, ki je izšla leta 2001 pri Cankarjevi založbi v zbirki Najst. Zbirko sestavlja 6? kratkih zgodb, ki jih motivno povezujejo oči kot telesno organ, skozi katerega se najbolje zrcali duša živega (človeškega ali živalskega) bitja. V nekaterih zgodbah lahko najdemo zelo nazorne opise fizičnega trpinčenja živali, ki ga prvoosebni pripovedovalec vselej zoži na oči mučenega: "Žival ima res vedno odprte oči - ko živi, ko trpi, tudi ko umira in umre. Žival se med trpljenjem ne zna skriti kot človek. Za zaprte veke. Moja babica je imela prav. Spokojno lahko zapro oči v smrt redki. Sila redki. Živali nikoli. One vse štejejo za življenje, ker ne vedo za smrt." Zgodbe so naslovljenje po tem, komu oči pripadajo.

Zgodba Pasje opisuje trpljenje psice na osamljeni domačiji, ki ponoči povrže mladiče, a ji naslendje jutro gospodar vzame zarod in ga skrije v gozd. Pasjo samico materinski nagon sili k temu, da se odpravi iskat svoje mladiče. Končno jih gospodar ubije in jih obesina drevo, da njihova mati ne bi mogla do njih. Psica se med plezanjm po dredju, da bi prišla do dvojih mrtvih mladičev, poškoduje in v mukah umre.

Zgodba Konjske vsebuje najekspresivnejše prizore živalskga trpinčenja. Opisuje priprave na zakol konja.

Zgodba Mišje pripoveduje o skupini mladih fantov, ki v počitniški prikilici ujamejo miš in jo potem večkrat poskusijo utopiti v potoku.

Zgodba Žabje opisuje, kako ista skupina fantov ujame žabe iz ribnika in jim nato na bližnjem travniku iz radovednosti iztakne oči. Fante namreč zanima, ali bodo slepe žabe znale najti pot nazaj do vode.

Zadnji dve zgodbi, "Moje" in "Jočeve", v opisujeta pretek, ki se zgodi med mladimi igralci med in po nogometni tekmi.

Kritiki so zbirko v veliki meri pohvalili zaradi jezikovne bogstosti in estetskega stila, , zaradi katerega so nekateri prizori še šokantnejši kot bi bili sicer. Zbirka je zbudila pozornost širše javnosti leta 2011, ko se je izkazalo,d a bodo to zbirko brali tekmovalci na Cakarjevem tekmovanju (skupaj z romanom Na zeleno vejo Andreja lovšina). Številni starši šolačih otrok so izrazili pomislek, da bi njihovi otroci v šoli preučevali in analizirali besedila z ekspresivnimi opsii živalskega mučenja.

Umberto Urbani

Umberto Urbani (Koper 1888 - Trst 1967) časnikar, predavatelj, urednik, literarni zgodovinar ter posrednik in prevajalec slovenskih avtorjev v italijanščino, je napisal vrsto člankov o Alojzu Gradniku kot pesniku z italijansko-slovensko dušo (ZD 3: 308). V Gradnikovi zapuščini je eno njegovo pismo iz leta 1955 in članek I sonetti del Petrarca tradotti da Gradnik.

Bartolomeo Calvi

Bartolomeo Calvi (1886-1961) filolog, prevajalec in preučevalec italijanskih vplivov na slovensko poezijo - mišljen je najbrž njegov članek Il poeta sloveno Alojz Gradnik e la letteratura italiana, o katerem je poročal Andrej Budal v tržaških Razgledih 1948, str. 213-14 in je ohranjen v Gradnikovi zapuščini. 1924/25 je učil v Tolminu, bil lektor za slovenščino v Torinu, 11. 12. 1941 je imel nastopno predavanje v slovenščini na ljubljanski univerzi.

O Calviju je veliko pisal tudi Zoltan Jan v svojih študijah o italijansko-sln. stikih. Pa nekaj Marija Pirjevec ter komparativisti in prevajalci (Srečko Fišer). Prevajal Prešerna, Gregorčiča in Cankarja. Prešerna bolj 'za hec', prevodi Cankarja pa so bili nekaj časa kar cenjeni. Bil je tudi prešernoslovec (Fonti italiane e latine nel Prešeren maggiore, Torino 1959), ki se je med prvimi lotil primerjave Prešerna z italijanskimi pesniki.

Njegovo nastopno predavanje v slovenščini na ljubljanski univerzi je bilo objavljeno v DiSu in najde se ga na DLIB.si. O Danteju in ostalih klasikih ita. enesanse..

Člančič, ki nabolje opisuje Calvija v Ljubljani, je: Maša ŠIPIČ 2000: Italijanska kulturna politika v ljubljanski pokrajini. Primorska srečanja XXIV/233. 627--632.

V tem članku mdr. piše, da je Calvi avgusta 1941, prišel v Ljubljano z namenom, da si nabere nekaj gradiva za razpravo iz slovenskega jezikoslovja in da naveže stike z našimi kulturnimi ustanovami. To je bilo seveda istega leta, ko je Italija okupirala Ljubljano in na vsa vodilna mesta v upravi, gospodarstvu, kulturi in znanosti postavila svoje ljudi. In decembra 1941 je Calvi imel nastopno predavanje, ki je v slovenščini obj. v DiS-u in ki je dosegljivo na dLibu. Z omenjenim predavanjem je postal profesor za italijansko literaturo na ljubljanski univerzi.

Kaj se je s Calvijem dogajalo po končani okupaciji, pa sem najbolj natančno prebral članku Z. Jana: Zoltan JAN 2001: Glasovi o Francetu Prešernu pri Italijanih. PK 24/2 (december 2001). 53--78.

Po Janovem navajanju je Calvi v Italiji nadaljeval z akademsko kariero, postal profesor slovanske filologije na torinski univerzi, v Torinu je seveda izšla tudi njegova knjiga Fonti italiane e latine nel Prešeren maggiore. Umrl je nekje v 60-ih letih 20. stoletja, pokopan je v Torinu.

Ko je Miran Hladnik je skupaj z Ano Toroš za Zbrana dela Alojza Gradnika urejal Gradnikovo korespondenco, je naletel tudi na dopisovanje s Calvijem. Torej je Calvi po preselitvi v Torino ohranil pisne stike s slovenskimi književniki. Ana Toroš, zdaj že zaposlena na Uni. v Novi Gorici, se je enkrat v zvezi s tem dopisovanjem odpravila iskat celo njegov grob.

poleg Kosovega pisanja o vplivih na Prešerna so mi pomagali še naslednji viri:

-- Andrej BUDAL 1929: Ivan Cankar, Il Re di Betainova. LZ XLIX/9. Str. 576.

-- Henry Ronald COOPER, Jr. 1976: Tasso and Prešeren's Krst pri Savici. Papers in Slovene studies. Ur. Rado L. Lenček. 13--23.

-- Srečko FIŠER 2002: Podobe prave in goljufne: O Prešernu, Petrarcu in poetiki prevajanja poezije. Prevajanje srednjeveških in renesančnih besedil: 27. prevajalski zbornik. Ur. M. Ožbot. Ljubljana: DSKP. 172--186.

-- Zoltan JAN 2001: Glasovi o Francetu Prešernu pri Italijanih. PK 24/2 (december 2001). 53--78.

-- Marija PIRJEVEC 1992: Na pretoku dveh literatur: Študije in eseji. Trst: Založništvo tržaškega tiska -- Narodna in študijska knjižnica.

-- Marija PIRJEVEC 2000: Prešernova pot k Italijanom. Prešernovi dnevi v Kranju: ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, Kranj: MOK. 335--341.

-- Maša ŠIPIČ 2000: Italijanska kulturna politika v ljubljanski pokrajini. Primorska srečanja XXIV/233. 627--632.

O Calvijevem delovanju in življenju sta se razpisala zlasti JAN in ŠIPIČ, o Calviju v primerjavi z ostalimi italijanskimi slovenisti pa zlasti M. PIRJEVEC.

Stanko Šimenc (1934--2008)

V juliju 2008 je umrl mag. Stanko Šimenc, profesor slovenskega jezika, velik poznavalec slovenskega filma, večletni pedagoški svetovalec na Zavod RS za šolstvo in urednik Šolskih razgledov. Citiram nekaj misli o Stanku Šimencu, ki jih je leta 2004 -- ob Šimenčevi sedemdesetletnici -- v reviji Jezik in slovstvo objavil Gregor Kocijan:

Stanko Šimenc je svojo ustvarjalnost usmerjal na tri področja, vsa tri tesno povezana s slovenskim jezikom in književnostjo, a ne le slovensko. Prvič, šolska pragmatičnost (srednja šola tehnične usmeritve) ga je nehote silila, da se je loteval t. i. funkcionalnega opismenjevanja; drugič, vse življenje ga je privlačil film, posebej v najtesnejši zvezi s slovenskim leposlovjem; in tretjič, razgledanost po južnoslovanskih literaturah, delo z mladimi in smisel za prenašanje znanja na mladi rod so botrovali, da je bil vabljen k sestavljanju osnovnošolskih in srednješolskih beril. /.../ V letu 2000 se je upokojil in leto pozneje prejel nagrado Republike Slovenije na področju šolstva. Ne glede na to, kakšne službene dolžnosti je opravljal, je skušal biti pri vsakem delu z vsem srcem, zavzet, skrben, natančen in pri tem nikoli ni mogel iz svoje slavistične kože: matični stroki je dajal prednost, nenehno študiral in spremljal stvari, ki so ga zanimale, pisal in objavljal. /.../ V letih 1987--1996 je njegov priročnik Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo izšel petkrat. Poglavitne odlike priročnika so sistematičnost, didaktična primernost in strokovna neoporečnost. Šimenc se uvršča med tiste redke slovenske pedagoge, ki so na tem področju orali ledino. Njegov priročnik je trdna podlaga za vse, ki bodo v zvezi s funkcionalnim opismenjevanjem v prihodnje kar koli počenjali./.../ Zvezi med filmom in slovenskim slovstvom je posvetil svoje magistrsko delo (Prenos slovenskih klasičnih literarnih del v film), ki ga je zagovarjal leta 1979. Na tej podlagi sta nastali tudi dve samostojni publikaciji Slovensko klasično slovstvo v filmu (1979) in Slovensko slovstvo v filmu (1983). Temu so sledila še dela Karol Grossmann (1985, 1995), Vrednotenje filma (1994) in Panorama slovenskega filma (1996). Panorama slovenskega filma je prvi poskus sintetičnega prikaza celotne zgodovine slovenskega filma. Ob ocenjevanju navedenega Šimenčevega opusa je treba poudariti, da je na eni strani poglobljeno predstavil zvezo med slovenskim leposlovjem in filmom in hkrati ljubiteljem filma -- mladim in odraslim -- ponudil védenje o tem umetnostnem fenomenu, ki naj bi jih usmerjalo v razumevanje filma in njegovo vrednotenje. In še na nekaj ne smemo pozabiti: vzgojno-izobraževalno področje je dobilo priročniško podlago za filmsko vzgojo na različnih izobraževalnih stopnjah. (Gregor Kocijan, Ob sedemdesetletnici mag. Stanka Šimenca, Jezik in slovstvo XLIX/5 (sept.--okt. 2004), 89--91.)

Pogreb Stanka Šimenca je bil 18. julija 2008 na pokopališču v Kranju.

Matej Rode

31.7.2012 umrl Matej Rode, slavist, prevajalec in častni član Slavističnega društva Slovenije.

Prof. Matej Rode je pisal članke in razprave o literarnih in ostalih kulturnih stikih med slovenščino in ostalimi slovanskimi jeziki, največ o slovensko-bolgarskih ("Anton Aškerc v Bolgariji", "France Bevk in Bolgari", "Hristo Botev pri Slovencih", "Jordan Jovkov pri Slovencite"), slovensko-makedonskih ("Študije, pregledi in kritike o makedonski književnosti", "Minatti znova v makedonščini") in slovensko-beloruskih ("Mihail Babrovski in Slovenci") stikih. Največ je objavljal v Jeziku in slovstvu in v Sodobnosti. Sodeloval je pri večjezični enciklopediji "Istorija na slavistikata ot kraja na XIX i načaloto na XX vek" (1981, ur. Emil Georgiev), pri sestavljanju učbenikov ("Vesëlye stranicy: sbornik tekstov dlja samostojate'nogo čtenija dlja učenikov pervogo klassa gimnazii", učbenik ruščine za srednje šole, 1969) ter slovarjev (bil je soavtor Slovensko-srbskohrvaškega slovarja 1981).

Pisal je tudi o prevodoslovju ("Zgodnja recepcija Iva Andrića pri Slovencih", "Krst pri Savici v prevodih", "Zgodnji prevodi Prešernovih pesmi v srbohrvaščino"). Obsežno je še njegovo prevajalsko delo: iz slovanskih jezikov je prevajal kratko prozo in romane (npr. avtorje Boiana Bolgara, Pavla Vežinova, Ivana Vazova ...) ter ljudske pravljice (prevod čeških narodnih pravljic Vodna roža (1956), zbirka bolgarskih narodnih pravljic Zlato dekle (1955), souredil je tudi zbirko Živa voda in druge bolgarske pravljice (1958)).

Del njegove obsežne bibliografije je dostopen v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib): www.dlib.si/results/?query='contributor=Rode%2c+Matej'&pageSize=25

Matej Rode se je rodil 6. 6. 1930, materi Rozaliji Rode (roj. Baloh) in očetu Mateju Rodetu v kraju Meljine v Boki Kotorski. Njegov oče je bil mornariški intendant in zato se je družina pogosto selila. Del časa je preživel tudi pri sorodnikih v Tuhinjski dolini in v okolici Kamnika. Začetek druge svetovne vojne je družina pričakala v Zemunu. Leta 1942 mu je umrl oče, mati pa je Mateja in njegovega leto mlajšega brata Božidarja dala v internat. Osnovno šolo je zaključil v Ljubljani in se vpisal na Filozofsko fakulteto. Kot profesor slovenščine in ruščine je nato služboval v Celju. Večino časa na Celjski gimnaziji in kasneje na Srednji zdravstveni šoli v Celju. Ves čas je prevajal in pisal o teoriji prevajanja. Bil je tudi sodni tolmač za ruski in bolgarski jezik. Poročen je bil s Franko Rode (roj. Negri) in ima dva sinova. Matej Rode je umrl v Celju 31. 7. 2012

Skušal bom poiskati še nekatere druge natančnejše datume. Mogoče je zanimivo dejstvo, da je na fakulteti prijateljeval s skupino iz katere so izšli naši pesniki Minatti, Pavček in Zlobec (imenovali so ga Mate).

Evald Koren

Evald Koren (1930-2013)

Pred dnevi je v 83. letu starosti umrl prof. dr. Evald Koren, avtoriteta na področjih zgodovine primerjalne knjževnosti in komparativistične verzne teorije. Raziskoval je predvsem primerjalno zgodovino evropskega naturalizma, iz česar je leta 1978 doktoriral. Leta 1963 se je zaposlil na Filozofski fakulteti, leta 1987 je bil izvoljen za izrednega profesorja za primerjalno književnost in literarno teorijo, leta 1999 se je upokojil. Več let je bil predstojnik Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo. Njegovo predavateljsko delo na tem oddelku je močno zaznamovalo ljubljanski študij primerjalne književnosti, saj je izpit iz njegovega predmeta Uvod v primerjalno književnost brucem na Oddelku za primerjalno književnost veljal za enega najtežjih študijskih preizkusov.

Nadaljnje branje:

http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/jis/lat2/045/78c04.HTM - Tone Smolej, Sedemdeset let Evalda Korena, prispevek v JiS-u 45/7--8 (1999/2000)

http://sdpk.zrc-sazu.si/images/PKn_2010-3.pdf - Tematska številka revije Primerjalna književnost ob osemdesetletnici Evalda Korena, PKn 33/3 (december 2010)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Evald_Koren - Biografska škrbina na Wikipediji, ki še čaka na razširitev

med leti 1979 in 1983 tudi predsednik SDPK, izredni profesor na ljubljanski komparativistiki dr. Evald Koren